|
Poslanstvo capoeire Poslanstvo capoeire Mislim, da je poslanstvo capoeire pokazati, da je lahko borilna veščina več kot le grob in nasilen šport. Iz svojih izkušenj s treningov, seminarjev, predvsem pa izmenjav, lahko rečem, da capoeira vzpodbudi povezovanje ljudi - tudi prej popolni tujci se preko capoeire in socialnih aktivnosti, povezanih z njo, spoznajo, povežejo in stkejo posebne vezi. Več..
Izmenjava na Portugalskem v okviru programa Erasmus plus lansko leto oktobra je bila zame še zelo pozitivna in motivirajoča izkušnja za prihodnost. Ne samo, da sem spoznala veliko novih prijateljev, razvila sem se tudi osebnostno in premagala nekatere strahove. Na lastne oči pa sem se prepričala, da se lahko te borilne veščine loti vsak, neglede na spol, starost, predhodnje (ne)izkušnje, umsko razvitost... Pri capoeiri mi je še posebej všeč kulturna plat - glasba, petje, zgodovina. Prav posebno vzdušje je "plesati" capoeiro ob glasbi, še lepše pa je peti capoeristične pesmi in igrati na prav posebne instrumente.
Nina Štarkel - Cacto (februar, 2016)
Kaj je zame capoeira? Kaj je zame capoeira? Je gibanje, je ples, je glasba in je boj, je igra, je družina, je energija. Namreč capoeira je zame veliko več kot le trening s katerim pridobiš fizično kondicijo. Predstavlja okolje, kjer se lahko sprostim, sem to kar sem in se zabavam ter napolnim s pozitivno energijo. Ob sebi pa imam ljudi s katerimi si delimo jubezen do gibanja in igre, se spodbujamo, si pomagamo in smo praktično skoraj kot družina. Občutek je neprecenljiv. Seveda je capoeira boj in kot taka mora biti tudi tretirana. Je nevarna igra, kjer šteje vsak gib, vsaka nepravilno postavljena roka/noga. Čeprav cilj naše capoeire ni poškodovati nasprotnika, se mora vsak zavedati, da lahko pride tudi do udarca/spotika. Navsezadnje je za svojo varnost in varnost soigralca odgovoren prav vsak v skupini. Več..
Poleg treningov je super tudi to, da se lahko udeležujemo različnih izmenjav v okviru programa Erazmus +. Capoeira je namreč v Evropi pa tudi v svetu odlično orodje za delo z otroki in mladino iz socialno ogroženih skupin (priseljenci, geta, manjšine, slabe družinske razmere, etc..). Neverjeten občutek je, ko si lahko del nečesa večjega. Ko veš, da tvoj nasmeh, tvoj čas in tvoja energija lahko nekomu polepšajo dan, morda celo spremenijo življenje...
V zadnjem letu sem obiskala dve izmenjavi – na Hrvaškem v aprilu 2015 in na Portugalskem v oktobru 2015 – in z veseljem bi se udeležila še kakšne, saj sta obe dosedanji ogromno pripomogli k moji osebnostni rasti. Sem bolj odprta, samozavestna in predvsem ni me več strah biti jaz. Toplo priporočam vsakemu, da se vsaj enkrat udeleži take imenjave.
V zadnjih treh oz. štirih letih, ko se ukvarjam s capoeiro, sem v sebi ponovno odkrila strast do petja, plesa, igranja inštrumentov in spoznala sem, da je trik v energiji, ki jo daješ skupini. Navdušila pa sem se tudi za delo z otroki ! Moja capoeira je torej polna plesa, petja, igre ter pozitivne energije, ki jo želim deliti z drugimi.
Maja Četojevič - Limão (december, 2015)
O capoeiri O capoeiri S capoeiro sem se začel ukvarjati zaradi želje po treningu borilnih veščin. Capoeiro sem prvič zasledil v TV seriji Star Gate, veščino poiskal po spetu v Sloveniji in prišel na prvi trening in od takrat redno hodim na treninge. Več..
Pri capoeiri mi je všeč nekontaktnost ter vzdušje v rodi. Ob rednih treningih odpravim stres iz službe, ter izboljšujem svojo telesno pripravljenost.
Preko capoeire tudi spoznavam nove ljudi, okolja, načine življenja, glasbo... Samo capoeiro pa videvam kot zabavno, dinamično, ter iziv gibljivosti, moči, koordinaciji, glasbenem in jezikovnem znanju.
Miha Murn - Ligeirinho (december, 2015)
Moje mnenje o capoeiri Moje mnenje o capoeiri Capoeira je zame več kot le šport. Predstavlja mi izziv, saj se skozi dinamično učenje razvija moja osebnost in zanimanje za širok spekter, ki ga vsebuje Capoeira. Ta širina pa mi pomaga tudi pri moji kreativnosti. Prav tako sem tudi postala bolj samozavestna, izboljšala se je moja gibljivost. Dinamično gibanje, borilne veščine, ples, igra, glasba, akrobatika, umetnost, kultura.. vse to označuje borilno veščino, ki predstavlja kulturno dediščino človeštva in je priznana s strani UNESCA. Več..
Sam izvor besede je zavit v tančico skrivnosti in izvira iz treh različnih jezikov: indijanskega (pomeni rastoča podrast na območju posekanega grmičevja), portugalskega (pomeni pleteno košaro) in afriškega (pomeni talne gibe v borilnih veščinah). To je igra gibanja, ki je osnovana na interakciji med dvema igralcema, igrana v krogu ljudi ob spremljavi žive glasbe. Izvirno naj bi bila Capoeira mobilizacija kulturnega izročila zasužnjenih Afričanov v Braziliji. Mit tako vsebuje Capoeiro kot način upora suženjstvu, kjer so sužnji pripravljali pobeg iz plantaž. Ostali Capoeristi, ki tvorijo krog in orkester pa pojejo, igrajo tolkala ter s ploskanjem spodbujajo in ustvarjajo energijo, ki je zelo pomembna za »igralca« znotraj kroga.
Preko Capoeire sem tako tudi spoznala veliko zelo dobrih ljudi, s katerimi smo sedaj dobri prijatelji. V našem društvu pa imamo člani tudi možnost tako imenovanih Erasmus izmenjav v tujini. Sama sem se do sedaj udeležila dveh izmenjav. Prva izmenjava je bila tako na Hrvaškem. Sodelovanje na projektu »Play different, play Capoeira«, z mladinskimi vodji smo razvijali orodja in metode za delo z mladimi z manj priložnostmi. Poudarek projekta je bil na delu z mladimi in različnih socialnih okolij in s pomočjo različnih orodij in aktivnosti, pomagati, da razvijajo svoje sposobnosti in potencial. Tako smo se spoznali z različnimi zanimivimi delovnimi metodami, spoznavali različne stile Capoeire in se drug od drugega veliko naučili. Druga izmenjava pa je bila na Portugalskem- sodelovanje pri projektu Gingando para Cidadania 2015. Namen tega projekta je dolgoročen in zajema spodbujanje Capoeire kot neformalno izobraževanje vrednot na Portugalskem. Letošnji poudarek je tako bil na socialni vključenosti in enakih možnosti za mlade. Mladi iz 5 različnih držav, raznolikost, vključevanje, druženje, učenje o kulturi ter filozofija Capoeire nas je navdala z energijo, katero še vedno nosim v srcu. Delali smo z različnimi starostnimi skupinami- starostniki, otroci in osebami s posebnimi potrebami. Prav tako pa smo se tudi spoznavali med seboj in si izmenjavali naše izkušnje ter mnenja o Capoeiri. Tako sem se naučila predvsem tega, da je energija zelo pomembna. Prav tako smo spoznavali zgodovinski, kulturni in glasbeni vidik Capoeire iz drugačne perspektive. Všeč mi je bilo, da smo veliko izvedeli o samem začetku Capoeire, afriških plesih in se naučili tudi izredno čudovite pesmi. Prav tako sem se naučila igrati glasbilo Berimbau ter skozi zanimive aktivnosti spoznala nekaj novega o sebi. V društvu pa imamo skozi celo leto tudi enodnevne ali večdnevne seminarje, kjer se lahko bolj posvetimo novim tehnikam in izboljšamo stare. Učimo se tudi igranja inštrumentov ter pojemo pesmi. Najboljši del pa je gotovo »roda« in druženje.
Moja zaključna misel pa je naslednja: Capoeira é uma luta como é vida, kar pomeni: Capoeira je boj tako kot življenje.
Vesna Cesar - Fada (december, 2015)
S capoeiro do boljšega vsakodnevnega počutja S capoeiro do boljšega vsakodnevnega počutja Obstaja že skoraj tisoč in ena vadba. Velika večina njih kot rezultat redne vadbe ponuja in obljubljajo lepo, močno in fit telo. In to je tudi razlog, zakaj nekateri na vadbah ne uživajo. Vadijo zgolj zato, da bi se njihovo telo čim bolj približalo lepotnemu idealu. Kar pa ne moremo trditi za vadeče v našem društvu. Kljub temu, da z redno vadbo povečujejo svojo vzdržljivost, moč in gibljivost, je vadba capoeire za njih tudi zabava in sprostitev. Je njihov način preživljanja prostega časa, ki jim omogoča, da lažje premagujejo izzive vsakodnevnega življenja in se na splošno boljše počutijo. Več..
Med vadbo capoeire se ni treba primerjati z drugimi. Dejstvo je, da so nekateri bolj gibljivi, drugi močnejši, hitreši ali bolj vzdržljivi. Nekateri se izredno hitro naučijo akrobacij, drugi pa nepredvidenega in tekočega gibanja. Nekateri takoj osvojijo osnovni ritem igranja na inštrumente, drugi pa si hitro zapomnijo besedila pesmi v portugalskem jeziku. In kaj zato? Treningi capoeire so oblikovani tako, da se lahko vsak vadeči razvija na vseh področjih, ne glede na to, da se morda na nekaterih področjih razvija počasneje kot na drugih. Namen vadbe je razvoj različnih spretnosti. Bolj močno, gibljivo in vzdržljivo telo je zgolj stranski učinek redne vadbe capoeire.
Capoeira je izredno zahtevna veščina, ki obsega več področij. Do pravega izraza pride še takrat, ko si vadeči med seboj pomagajo, sodelujejo in skupaj ustvarjajo. Le tako lahko ob spremljavi glasbe, ki jo ukvarjajo v živo, pokažejo svoje sposobnosti. Na ta način krepijo zavedanje, da za dosego cilja ni treba vedno tekmovati, se dokazovati in se primerjati z drugimi. Včasih zadostuje, da uživaš v tem, kar počneš, ter si pri tem dosleden in sproščen.
Urška Stolnik - Guilhotina (oktober, 2105)
Vadba capoeire izboljšuje kvaliteto življenja otrok in mladine Vadba capoeire izboljšuje kvaliteto življenja otrok in mladine V soboto 12. 10. 2013 je portal Siol.net objavil sledeč prispevek: http://www.siol.net/novice/zdravje/2013/10/otroci_gibanje.aspx, nad katerim bi se morali brez izjeme zamisliti vsi starši šoloobveznih otrok. Za tiste otroke, ki trenirajo capoeiro pri nas, to že ne velja. Prav na vsakem treningu se zelo trudimo, da bi otrokom pomagali razviti čim bolj zdrave gibalne, socialne in psihične veščine. Več..
Ta prispevek pišem iz več razlogov. Po poklicu sem diplomirani fizioterapevt in me skrbi, da bom moral pred odhodom v penzijo intenzivno delati z napol pohabljenimi generacijami današnje šoloobvezne mladine. Kot inštruktor capoeire v ŠKD Capoeira Slovenija, se še posebej v zadnjem času neprijetno srečujem natančno s tem, kar je objavil Siol.net. Ker sem tudi inštruktor joge z mednarodno veljavnim certifikatom lahko potrdim, da se na vadbi joge pri mladih generacijah vadečih srečujemo z istim pojavom. Upad telesnih zmogljivosti današnje mladine ni le bežno opazen, temveč je tako velik, da si tisti, ki smo hodili v osnovno šolo v 80' letih, pred tem enostavno ne moremo zatiskati oči.
Izhajam iz kmečke družine v primestnem okolju, kjer je bilo vedno dela na pretek. Vedno pomeni VEDNO, VSAK DAN, TUDI OB DEŽJU IN TUDI POZIMI, KO JE SNEŽILO. TUDI POLETI, KO JE ZUNAJ SIJALO SONCE IN KO JE BILO VROČE. Sneg smo kidali z lopatami, drva smo s sekirami sekali v domači drvarnici, v hišo smo jih nosili z rokami, kaj vse smo delali v toku leta od vrtnih in kmečkih opravil, pa raje ne napišem. Ta odstavek sem namerno napisal takšnega, kot je, zato ker je večini današnje mladine to povsem tuje. In kljub temu je bilo dovolj časa za to, da se nas je 5 fantov dobivalo, kadar smo le zmogli. Stric, dobrih 15 let starejši od nas, je pogosto izbiral igre, v njih je enakopravno sodeloval in s tem seveda postavljal norme in standarde vsem ostalim. Kadar se nam je pridružil, ni bil pretežek noben šport in nobena igra, nikoli ni bilo prevroče ali premrzlo ali preveč mokro ali blatno. Veliko tedanje kondicije je odšlo z leti in s poškodbami, vendar…
V zadnjih letih sem aktivno sodeloval na številnih prireditvah, kjer smo capoeiro predstavljali šoloobvezni mladini. Prav tako sem med rednimi capoerističnimi usposabljanji v Braziliji bil prisoten na številnih dogodkih, kjer so svoje znanje capoeire predstavljali tudi otroci. Pogosto je bilo opaziti veliko razliko med telesnimi spretnostmi tistih otrok, ki živijo pretežno »sodobno mestno« življenje in med otroki, ki se v vsakdanjem življenju mnogo gibljejo. Kar so povedali strokovnjaki iz Fakultete za šport v prispevku na Siol.net, redno opažamo tudi na rednih treningih capoeire. Gledano skozi oči fizioterapevta lahko brez velikih zadržkov rečem, da je bila telesna drža skoraj vseh otrok in mladine, ki smo jih v zadnjih letih srečali na treningih capoeire, nepravilna, prav tako otroci in mladina pogosto ne vedo, kakšna bi naj bila pravilna telesna drža oz. se ne znajo ustrezno pravilno postaviti. Opazili smo tudi uničujoče posledice stalne vsakodnevne uporabe športne obutve, ki ima neanatomsko oblikovane podplate. Stanje stopal in postavitev stopal na tla med hojo pri velikem številu otrok in mladine je tako nenormalna in tako nenaravna, da se zares bojim, kaj bo s temi nogami, ko bodo stare 40 ali več let. Mnogo mladine ima med hojo in med stanjem nenormalno zvrnjena stopala in tako stanje nog je odlična podlaga za številne zvine gležnjev ter poškodbe kolen. Osnovne motorične spretnosti, ki bi jih naj otroci v 7., 8. ali 9. razredu osnovne šole imeli že zelo dobro razvite. V današnjem času pa opažamo, da so koordinacija gibanja, razumevanje preprostih gibov z roko ali nogo, počep, poskok, sposobnost stoje na eni nogi, v povprečju zelo slabo razvite. In to niso prirojene danosti, temveč so MOTORIČNE SPRETNOSTI, ki se jih človek nauči z vadbo.
Ker tale spis ni strokovni članek, temveč osebno mnenje, lahko na tem mestu zapišem tudi tole, da mi je kot fizioterapevtu in inštruktorju capoeire, pogosto nerodno, ko me kak otrok ali mladostnik vpraša, če je vajo naredil dobro. Seveda jo je naredil dobro, ker je dobro že to, da hodi na treninge in da vadi, vendar… ko se spomnim, kako je moja generacija te iste vaje izvajala med urami šolske telovadbe, je res težko reči, da so današnji otroci telesno hitri, močni, spretni in vzdržljivi. In najhuje od vsega je to, da se otroki sploh ne zavedajo, v kako zelo slabem telesnem stanju so. Sploh ne vedo, dokler jih nekdo ne postavi pred preprosto nalogo, ki je ne morejo opraviti in potem debelo gledajo oni in mi.
V času študija sem temeljito preučil številne strokovne članke, ki so se v glavnem nanašali na telesno vadbo (še posebej tako vadbo, ki vpliva na izboljševanje telesnega ravnotežja), na zdrav način življenja, na izboljševanje kakovosti življenja zaradi redne telesne vadbe, na padce in na to, kako jih z redno telesno vadbo preprečevati. Med goro strokovnih člankov sem tako odkril tudi takega, ki je opisoval študijo, ki so jo v ob koncu prejšnjega stoletja delali v ZDA na otrocih starih okrog 10 let in ki so umrli nenadne smrti zaradi poškodb (torej niso bili bolni). Ugotovili so, da je bilo v njihovih žilah naloženega toliko holesterola, da je to resno ogrožalo njihovo zdravje. Tako stanje žil je pogosto pri ljudeh, ki jedo fastfood oz. »smeti«, kakor je pogosto slišati med tistimi, ki zagovarjajo zdravo prehrano. Vendar med odraslimi, ne med otroki. Le kaj bi ugotovili, če bi tako raziskavo naredili pri nas??? Nekaj že kaže v podobno smer: http://www.24ur.com/vse-vec-je-predebelih-slovenskih-otrok.html
Pogosto nam otroci in še posebej srednješolci povedo, da je na šolah in v lokalih v neposredni bližini šol težko nabaviti kvalitetno malico. Čeprav se želijo hraniti zdravo in kvalitetno, imajo pri tem težave. Starši, poglejte, kaj vaši otroki jedo in kako preživljajo prosti čas: zunaj na zraku in soncu v gibanju, »zunaj« v lokalih, zadrogirani od mnogo presladkih in preveč začinjenih fastfood smeti in vsega, s čemer se danes mladina drogira, ali pa jih imate doma, pred televizorjem in računalnikom? Pametnih telefonov pa sploh ne znam več pravilno umestit, ker vem, da jih mnogi otroki nosijo s seboj tudi na stranišče doma, v šoli in v lokalih, da gre telefon zraven vedno in povsod in da se socialno življenje mnogih mladostnikov vrti okrog telefona.
Mladina, ki trenira capoeiro pri nas, se razvija v drugo smer. Treningi niso le igra, so tudi telesno naporni in to seveda zahteva primerno prehrano. Nekaj otrok vztraja že nekaj let in razvoj njihovih telesnih spretnosti in zmogljivosti je izreden. Vsa pohvala staršem, ki vztrajajo skupaj s svojimi otroki in jim pomagajo vsakič, kadar jih prime malodušje in želja, da »ne bi več trenirali«.
In seveda pohvala našim pridnim malim capoeiristom in capoeristkam. Vem, da boste prebrali ta spis. Prosim, pokažite ta ga še vsem vašim sošolcem in prijateljem. Morda pa bo zaradi tega kak vaš prijatelj ali prijateljica postal naš član in se s treniranje capoeire izognil številnim poškodbam in zdravstvenim težavam, ki bi ga sicer doletele zaradi telesnega neaktivnosti in mišične oslabelosti.
Jože Vrbančič – Sereno (november, 2013)
Slovensko veselje v Bahii - capoeirističen dnevnik iz Brazilije Slovensko veselje v Bahii - capoeirističen dnevnik iz Brazilije Po treningih v Mariboru, Ljubljani, Planici … oblečem abada v Salvadorju – v domovini capoeire. V Braziliji je v tem času zima in namesto poletnih 40 v zraku prijetnih 25 stopinj, tu in tam pa nas preseneti dežna ploha. Urška pravi, da nismo iz papirja in da bomo to že preživeli. Če preživimo naporen urnik treningov, bomo tudi dež, si mislim pri sebi … Več..
Prvo gingo je težko narediti … treninge doma smo zaključili že pred mesecem in mestre Alambama ima malo drugačen stil igre od našega: nekatere udarce končaš ob strani, umikov na strani skoraj ne poznajo. Imam kar cmok v grlu, kako mi bo šlo. Ampak ko začnemo z gingo, ugotavljam, da je prav takšna kot pri nas – in da tudi Brazilci gingajo vsak malo po svoje. Začutim prijeten občutek, verjetno nekaj podobnega veselju, ki prihaja na dan ob znanih gibih.
Salvador je veliko, nekoliko umazano moderno mesto s peščenimi plažami. Staro mestno jedro ponuja hiške pisanih barv in kockaste ceste. Kavo je začuda težje dobiti kot bi pričakovali, veliko lažje je najti pivo ali eksotične koktejle. Živimo na obali, in sicer prav tam, kjer so petsto let nazaj pristali prvi pomorščaki iz Evrope. Danes je obala polna prodajalcev sončnih dežnikov, ležalnikov, prigrizkov in modnih dodatkov. Pričakovala sem, da bodo kar na povsod na obali entuzijasti igrali na berimbaue in stali v rodi. Ampak iz časov sužnjelastništva in treningov v senzalah, je capoeira danes doma v urejenih akademijah ali celo fitnes centrih.
Slovenska ekipa se na treningih sveti, pa ne le zaradi svetlejše polti, temveč predvsem zato, ker imajo ostali zeleno-črne abadaje. “Dois-a-dois” zadoni glas na drugi strani dvorane. To pomeni, da bo treba igrati v parih in se pomešat med zelene. “Benso – vengativa” so nadaljnja navodila in vesela sem, da razumem vsaj to. Prvi trening se konča ob 8. zjutraj, potem v razmikih sledijo še trije, nato pa pilates in fohho. Vmes so tudi dnevi, ko imamo samo jutranji in večerni trening, za popestritev pa trebušnjake. Prvi teden se stežka navajam na urnik in na intenzivnost treningov.
Na Henriquejevih individualnih treningih se ne moreš skriti. Obrnit bo treba nogo pri martellu, bok pri mea lui di compasso. Pri bensu je treba močneje udariti, finto mea lua di ferenci pa izpiliti tako, da mi bo kdo verjel in padel na limance. Lažje bi bilo ležati nekje na plaži, lizati sladoled in se na dopustu spočiti. Ampak po kakšnem tednu se navadim na brazilsko življenje in ugotavljam, da nam gre pravzaprav zelo dobro.
Brazilski temperament daje temu dopustu posebno vrednost. Nič kaj zadržani niso Brazilci – niti v vsakdanjiku in niti v rodi. Počasi med zelenimi najdeš tiste, ki so ti bolj simpatični, s katerimi malo raje igraš in tudi tiste, kjer veš, da bo izziv capoeirati. Opogumim se in grem v rodo. Brazilsko veselje je skoraj takšno kot doma, drugačne so samo barve okoli mene. Alabama te dneve odloča, komu bo podelil katero barvo pasu. Mislim, da se pri sebi nekoliko smeje naši radovednosti in dokazovanju. Vendar hkrati opazim tudi, kako se zavzame za svoje učence: za tiste, ki že imajo profesorski pas, še posebej pa za tiste, ki s capoeiro šele začenjajo. Verjetno tudi to vpliva, da nekateri po nekaj mesecih igrajo tako, kot da bi pri nas trenirali nekaj let.
Ob lastnem psihologiziranju razmišljam, kako pomembno za capoeiristično identiteto je zaupanje, da te bo trener zaščitil in vodil. Ne le, da se naučin udarcev in tehnik, temveč za možnost poistovetenja s filozofijo sprejemanja, igranja in bojevanja. Podobno začutim, ko mi Henrique prinese berimbau na katerem piše lebre. Najraje bi ob tem po zajčje naredila nekaj poskokov v zrak, čeprav bo glasbilo izziv igrati in napeti!
Zadnji trening je čustven in z Brazilci si obljubimo, da se vidimo na kakšnem od skupnih dogodkov. Doma Vojko že vabi na trening in nove capoeiristične dogodivščine in navkljub eksotiki brazilske capoeiristične lepote, se zelo veselim ponovno videti štajerske čilije, osice, bambuse in druge domače živali. Slovensko veselje v Braziliji je prav tako pristno kot v domači telovadnici.
Salve iz Salvadorja! :)
Vita Poštuvan – Lebre (september, 2013)
Zgodilo se je Zgodilo se je Zgodilo se je nekega dne, ko sem na predstavitvi capoeire dobil prvi vtis o sami veščini na najbolj naključen moment. Ko na poti domov iz mesta nisem niti pomislil, da bodo naslednje minute (sekunde) spremenile moj vsakdan. Srečal sem prijateljico. Prav res. :) Bila je na poti do kraja predstavitve. In šel sem z njo. Več..
Dovolj uvoda. Nadaljujmo z jedrom. Glasba mi pomeni vse. Vemo tudi, da brez glasbe ni capoeire. Posebni instrumenti, melodičnost, izvirnost, ki sovpada z harmoničnim gibanjem so v meni naredili preskok v nekaj, kar morem preizkusit, nekaj novega in zanimivega. Tudi v plesu sem vedno užival na polno. Capoeira je tudi to in s tem sem dobil drugi razlog, da se pridružim. Tretji razlog (v resnici jih je veliko več) je pa borba. Borilne veščine rad spoznavam in preizkušam, pa vendar mi je kombinacija glasbe, plesa in borbe najbolj prirasla k srcu. Tako sem si rekel: »Nič. To je to, kar hočem«. In šel gledat, koliko moram plačati in kdaj so treningi v Mariboru. :)
Pa še nekaj za zaključek.
Danes treniram 2 krat do 3 krat na teden, pomagam pri predstavitvah in nastopih, igram na glasbila, se družim, fotografiram. Na kratko: se zabavam! Prav to lahko počneš tudi ti.
Capoeira je nekaj, kar mi je in bo popestrila vsakdan.
Boštjan Vodnik – Bambú (avgust, 2013)
Pomen treniranja capoeire Pomen treniranja capoeire Pomen treniranja capoeire za mene je, da vzdržujem stalno psihofizično kondicijo in jo še krepim. Od prvega treninga pa do danes sta minili dobri dve leti in če se spomnim prvih začetkov, vem, da sem bil prav neroden in vse se mi je zdelo tako težko. S stalnimi treningi pa se mi tehnika stalno izboljšuje. Tako da svetujem vsakemu, ki se nam je ali se nam bo pridružil, naj le pridno trenira, ker s trudom in voljo pridejo tudi želeni rezultati. Več..
Capoeira je mogoče še neznanka, a ko jo poskusiš trenirati, te prevzame. V njej najdeš veliko, kar je dobro za svoje telo ob njej pa veliko dobre družbe.
Aleš Oman - Camarada (julij, 2013)
Capoeira je svet v malem - izkušnja iz prve roke Capoeira je svet v malem - izkušnja iz prve roke Ko sem se odločala o vadbi capoeire, se nisem dolgo obotavljala. Rekla sem si, da nimam ničesar za izgubit in šla poskusit. Pred capoeiro sem se ukvarjala z veliko športi, a me niti en ni tako pritegnil, kot se je to zgodilo s capoeiro. Na začetku si nisem predstavljala, da bo capoeira toliko prispevala k mojemu razvoju in s tem postala nepogrešljiv del mojega življenja. Več..
Na prvem treningu sem se naučila žinge, osnovnega koraka, ki je temelj vsem ostalim elementom - tako udarcem kot tudi raznim akrobacijam, in takrat se mi niti sanjalo, kako zelo kompleksna je capoeira. Ko pa se prvič znajdeš v ''rodi'' in prosto igraš, se ti odpre cel nov svet! Spoznaš, da dobra fizična pripravljenost ni vse, kar šteje, sploh če je ne znaš izkoristit sebi v prid in ne reagiraš ob pravem času, na pravi razdalji in dovolj hitro.
Opazovanje nasprotnika je v capoeiri ključnega pomena. Iz načina gibanja, njegovih reakcij in vibracij, ki jih oddaja, lahko predvidiš njegove poteze, ustrezno reagiraš in ga mogoče celo prelisičiš. Skozi igro capoeire postaneš bolj pretkan, veliko se naučiš o značajih ljudi in njihovem razpoloženju, saj vsak po navadi igra v skladu s svojim počutjem in zmožnostmi.
Capoeira je svet v malem, pripomore k razvoju motoričnih spretnosti, hkrati pa služi kot sredstvo spoznavanja samega sebe in ljudi, ki nas obdajajo. To je veščina, ki združuje elemente borilne veščine, plesa, igre, glasbe in akrobatike, tako lahko najde vsak nekaj zase. Nekomu ležijo udarci, drugemu akrobacije, spet tretjemu igranje inštrumentov in petje, vsem pa sta nam skupna razvedrilo in sprostitev v dobri družbi.
Pri capoeiri mi je všeč čisto vse. Všeč so mi treningi, saj so zelo raznovrstni in se tako na vsakem naučim kaj novega ali izboljšam kaj starega. Vsak trening mi predstavlja nov izziv. Rada igram na inštrumente, pojem in se učim novih pesmic. Všeč mi je celotna brazilska kultura in s tem tudi portugalski jezik. Capoeiro vidim kot veščino, ki je elegantna zaradi svojih plesnih elementov, akrobacij in prelivanja gibov, a je lahko hkrati tudi prava antiteza eleganci in služi kot način samoobrambe. In prav ta skladnost med umetnostjo, športom in uporabnostjo, med miselnim, oziroma kreativnim, in fizičnim, je to, kar naredi capoeiro tako drugačno in kljub tolikim razsežnostim, enovito.
Če bi me kdo pred letom dni vprašal, kaj mi pomeni, oziroma daje capoeira, bi bil odgovor, da je to moja nova telesna aktivnost, ki je zanimiva, drugačna in na kateri se dobro razgibam. To vprašanje pa mi da zdaj misliti. Poleg telesne pripravljenosti, moči, gibljivosti, ravnotežja, občutka za prostor in ostalih motoričnih sposobnostih, ki mi jih je capoeira dala, bi lahko rekla, da sem s pomočjo capoeire postala to, kar sem. Postala sem bolj kreativna in tudi odgovorna. Razvila sem skupinski duh, v družbi vadečih se počutim domače, predvsem pa sprejeto. Lahko bi ostala ''samo telesna aktivnost'', a je postala veliko več - postala je nov življenjski stil.
Kaj torej je capoeira? Capoeira je v bistvu ''opravičilo'' za vse odrasle, da se lahko igrajo in sprostijo. :)
Ana Lucija Šarič - Harmonia (januar, 2013)
Zakaj mi je capoeira všeč? Zakaj mi je capoeira všeč? Capoeiro sem začela vaditi, ker me je navdušil zanimiv način gibanja, ki je tako drugačen od drugih, meni poznanih borilnih veščin. Na treningih vztrajam preprosto zato, ker lahko, ker mi je všeč celotna kultura, o kateri se učimo. Všeč mi je, ker se ob vadbi sprostim, ker zmorem zmeraj več zapletenih gibov, ker s treniranjem capoeire dobivam mišice, najbolj od vsega pa mi je všeč petje in igranje na glasbila. Capoeira združi dvoje v enem. Zanimivo se mi zdi, da s pomočjo capoeire ne le treniramo svoje telo, temveč tudi spoznavamo kulturo, ki je čisto drugačna od naše (jezik, pesmi in glasbila). Več..
Maja Repina - Pera (junij, 2012)
Moji začetki Moji začetki Začelo se je nekako takole. Nekaj po tridesetem sem začel čutiti bolečino v desni nogi v spodnjem predelu meč. V relativno kratkem času je bolečina napredovala in postajala čedalje bolj moteča in tudi močnejša. Po nekaj obiskih pri zdravniku ni bilo moč ugotoviti nič določenega. Bolečina pa se je začela širiti po nogi navzgor, dokler ni prispela do spodnjega hrbtnega dela. Kmalu je v nogi postala tako močna, da sem začel pri hoji vidno šepati. Nato so na vrsto prišli resnejši pregledi slikanja, tudi CT (mimogrede, muk takih pregledov ne privoščim prav nobenemu – npr. zbadanje s 30 cm iglo v hrbtenjačo). Več..
Diagnoza: discuc hernia. Zdravljenje: operacija.
V tistem času pa sem imel v službi sodelavko, ki je zaradi ene izmed (neposrečenih) operacij v sklopu odprave discus hernie in nepravilnega zdravljenja skorajda izkrvavela.
Seveda sem začel pod vplivom teh dogodkov in tudi sicer zaradi svoje drugačne volje in sebi lastnega razmišljanja - razmišljati tudi o alternativah. Začel sem z manualnimi terapijami, poleg tega z masažami (zdravljenji - tuina), kot posledica mojega sprejemanja alternativ pa je bila tudi vključitev v izobraževanje in dosežena druga stopnja REIKI-sistema. Po nekaj mesecih nisem več »vlekel« noge za sabo, vendar težave s »križem« niso nikoli popolnoma prenehale. V urniku sem obdržal redne masaže in prakticiral REIKI. Po nekaj letih sem začel tudi smučati (kar bi sicer v tistih letih zelo pogrešal, če ne bi šlo). Načeloma sem se ves čas rekreiral, vendar bolj v obliki sezonskih športov.
Ko je starejši sin po nekaj letih zelo uspešnega udejstvovanja v judu odkril capoeiro, sem si glede na zapise na njihovi Internetni strani dejal: »Mogoče pa poiskusim, zgubiti res nimam kaj«. In res, po nekaj mesecih treninga sem ugotovil, da fizično zmorem več, moja gibljivost se je izboljšala. Stalno po malem prisotne bolečine zaradi diskhernije so postajale čedalje manj moteče (in so začele izginjati).
V letošnjem letu sem se udeležil tudi fizično zelo zahtevnega dvodnevnega seminarja. In preživel.
In res, Capoeira je lahko primerna za vsakogar. Seveda, še vedno upam in čedalje bolj tudi verjamem, da bom bolečine dokončno odpravil, se pa hkrati zavedam, da moram kljub vsemu na treningih še vedno paziti (oz. mi bo še nekaj časa podzavest prišepetavala : »Pazi se!«). Upam in želim si, da se tudi tega »psiha« znebim.
Moj nasvet: »Poskusite.«
P.S.: Mogoče sem starejši, kot vi, ki berete ta sestavek, in niste v življenju imeli podobnih težav kot jaz. TOREJ STE POVSEM PRIMERNI ZA CAPOEIRO.
P.S.2: Ne morem reči, da je Capoeira tista stvar, ki mi bo v temeljih izboljšala zdravje in spremenila življenje, vendar pa vsaj za mene drži nekaj: na treningu se sprostim, sem aktiven, uživam, ... Spoznal sem tudi veliko zanimivih ljudi, z nekaterimi se srečujemo tedensko na treningih, in vedno, ko se srečamo, imam občutek, da smo že presegli neko mejo, ki se imenuje zgolj znanci ... sedaj smo že skoraj »stari« znanci. In po moje vsi uživamo v tej dejavnosti, sicer nas ne bi bilo tam. Mogoče pa tudi kdaj postanemo prijatelji.
Bojan Pečar - Coiote (maj, 2012)
Capoeira - feitio de paixão Capoeira - feitio de paixão Zahvaljujoč dobri in potrpežljivi učiteljici ter rednim treningom sem se v petih mesecih, kolikor treniram capoeiro, naučila uporabljati svoje telo in um za nadzor same sebe in svoje okolice. Neverjetno, kaj lahko ta veščina s svojo energijo naredi! Več..
Marija Gačič - Serenata
Čudovit vikend v Planici Čudovit vikend v Planici Glede dvodnevnega seminarja Planica sem bila sprva rahlo skeptična. Nisem bila prepričana, da imam dovolj kondicije. Na koncu sem se le odločila za seminar in ni mi žal. Več..
Že prvi dan je bilo enkratno. Imeli smo super vreme, kar je prav gotovo vplivalo na sproščeno in prijetno vzdušje. Pri treningih mi je bilo všeč ogrevanje in delo v parih. Pri delu v parih sem se naučila veliko novih tehnik, ki sem jih kasneje uporabila tudi v rodi. Ko sem že pri rodi, tudi ta je bila odlična. A roda e boa! Glasba in petje ob rodi te nikakor ne pustita ravnodušnega. Tako je bilo videti veliko nasmejanih obrazov, ki so me spravili še v boljšo voljo. Naslednji dan mi najprej ni bilo do tega, da bi vstala, a mi je želodec narekoval, da bo treba na zajtrk. Pri jutranjem petju sem se dokončno predramila. Nekatere pesmi so mi bile tako všeč, da sem si jih pela še ves naslednji teden in z njimi "okužila" tudi mlajšega brata. Zadnji trening je bil res nekoliko bolj naporen kot ostali, a vseeno prijeten. Ta vikend je bil izjemen in me je spodbudil k udeležitvam na predstavitvah. Bilo je zakon in komaj čakam, da se bom udeležila naslednje seminarja.
Nina Partljič - Vespa (marec, 2012)
Energičen capoeirističen vikend v Ljubljani Energičen capoeirističen vikend v Ljubljani Pozitivna energija capoeire je ena tistih poglavitnih gonilnih sil, ki me navdušuje in spremlja že od moje prve ginge. Zato je pravzaprav vsak seminar dobrodošel in se ga z veseljem udeležim. Več..
Od 21. do 22. Januarja 2012 je v Ljubljani potekal mednarodni seminar, kjer so nas obiskali Brazilski mojstri iz Italije. Ponovno so presenečali z znanjem in spretnostjo, nas pa učili raznih kombinacij udarcev in umikov, spotik in akrobacij. Družno smo seveda zapeli tudi nove pesmi. Istočasno smo na seminarju gostili capoeiriste iz Rijeke (Hrvaška), ki so z nami delili znanje in veščine energične in elegantne capoeire. Kljub napornim treningom in utrujenosti je moja duša pela od zadovoljstva, zato se že veselim naslednjega seminarja.
Andreja Weber - Mansinha (januar, 2012).
Capoeira, é defesa, ataque, a ginga de corpo e a malandragem Capoeira, é defesa, ataque, a ginga de corpo e a malandragem Capoeira je šport, ki te navda s posebno energijo in pri katerem ne moreš ostati ravnodušen. Sprva, ko se spoznaš s capoeiro, vidiš gibanje capoeiristov, vidiš razne udarce, akrobacije, izmikanja, slišiš posebno zvrst glasbe. Ko pogledaš globlje, vidiš neko pretkanost, koncentracijo, pazljivost; lastnosti, brez katerih kaj kmalu odneseš kak udarec. Ko pa spoznaš še zgodovinsko in kulturno ozadje, te prevzame spoštovanje in čutiš, da gre za nekaj posebnega in več kot le za ples, borilno veščino, šport. Več..
Že pred parimi leti sem slišala za capoeiro in vsi so mi pripovedovali, kot da gre za nek ples, med katerim se izvajajo udarci, pa mi zadeva ni bila čisto jasna. Kasneje sem pogledala nek prispevek in videla, kako dejansko izgleda in se odločila za obisk treninga. Po tednu intenzivnega »musklfibra« sem ugotovila, da imam veliko več mišic v telesu, kot pa sem se zavedala, in tako sem nadaljevala s treningi.
Treningi so zelo različni in gledano iz moje perspektive, ni da ni. Gre za mešanico vaj za kondicijo, vaj za moč, raztezanje, učenje (novih) akrobacij, udarcev, umikov, spotikov..., učenje igranja inštrumentov. Ponavadi zaključimo z rodo, z igro dveh capoeiristov, katerima dajejo ritem ostali člani s petjem in igranjem na inštrumente. Nasplošno pa mi je pri capoeiri posebej všeč dejstvo, da ne gre za neko tekmovalnost, ampak da se s tem ukvarjaš za »lastno dušo«. Ni pa izključena možnost pokazati svoje znanje, in sicer na lastno željo, na raznih predstavitvah.
Špela Grubar Ložar - Canário
Kaj mi pomeni capoeira Kaj mi pomeni capoeira Capoeira mi pomeni način telesnega izražanja in komunikacijo z drugimi. Vsaka igra je svoja kombinacija, vsak par vsakič znova splete svojo zgodbo gibanja in energije. Preko capoeire spoznavam svoje fizične in psihične lastnosti ter ovire in jih skušam premagovati. Pomeni mi povezovanje z ljudmi in s seboj. Capoeira je postala del mene in si ne predstavljam, da je ne bi bilo v mojem življenju. Več..
Katja Uran - Batalha
Planica v dobri družbi Planica v dobri družbi Seminar mi je bil všeč. Spoznal sem dosti novih tehnik, ni bilo PREnaporno, ni pa tudi bilo lahko. Všeč mi je bilo igranje inštrumentov (še posebej berimbaua) ter sproščena atmosfera. Več..
Teo Kukuljan - Vulcão (marec, 2011)
Prvič na seminarju capoeire Prvič na seminarju capoeire Dne 26.3.2011 sem bil prvič prisoten na seminarju capoeire. Pričakala nas je lepa narava, čist zrak in prijetna družba. Vsi smo bili v pričakovanju, kako bo seminar potekal. Več..
Ker smo bili na seminarju različnih starosti, sem se na začetku počutil malce neugodno. Toda kmalu sem se sprostil in užival v treningih. Pri ogrevanju je bilo dosti smeha, toda kmalu smo na mišicah občutili, da ni tako enostavno. Sam trening mi je bil naporen zaradi dolžine, ne pa zaradi težkih vaj. Najbolj všeč na seminarju mi je bilo, da so me sprejeli medse, lepa narava in pozitivna energija. Veselim se naslednjega.
Jernej Rozman (marec, 2011)
Prijetna in sproščena družba Prijetna in sproščena družba Moram priznati, da so mi bili treningi do seminarja v Planici včasih zelo dolgočasni in bi raje delal kakšne bolj senzacionalne zadeve, ampak sedaj se je vse sestavilo v celoto in sem opazil, da so vse vaje, ki jih počnemo, osnovni gibi za nadaljnje senzacionalne zadeve. Zelo lepo se nadgrajuje in vse skupaj potem postane ne lahko, pa vendar dokaj enostavno. Več..
No sedaj, ko to razumem imam tudi motivacijo, da treniram dolgočasnejše zadeve. Največja motivacija za nadaljnji trening pa je Roda, katero sem prvič izkusil na tem seminarju. Zagotovo je bilo to eno izmed najbolj adrenalinskih doživetij v mojem življenju. Ta posebna glasba te kar podzavestno prevzame h gibanju v njenem ritmu in v ritmu soigralca, potem pa udarec, umik, kolo, umik, udarec,udarec ... Vau, res izjemen občutek.
V nedeljo pa sem bil zelo presenečen nad darilom za moj rojstni dan. Igral sem Rodo z vsemi udeleženci seminarja, kakor voščilo od vseh in vsakega posebej, res lep "obred". V tem sem resnično užival in čeprav sem na koncu komaj še stal na nogah, sem še vedno hotel še. Potem smo naredili enak "obred" za Katjo, ki ima tudi v teh dneh rojstni dan. Zanimivo je, kako pri igri capoeire na neverbalen način spoznavaš ljudi skozi bojni ples, dober občutek.
Ko sem se potem v nedeljo popoldne vozil proti domu s pekočimi podplati in sproščenimi mislimi, polnimi novih zanimivih obrazov, sem bil zelo zadovoljen s svojo odločitvijo, da za dodatno rekreacijo in okrepitev kondicije izberem Capoeiro. Love it!
Vili Ambrožič (marec, 2011)
Batizado – krst Batizado – krst Za Capoeiro sem slišal že pred leti in se želel preiskusiti v njej. Vedno so me zanimali eksotični plesi, petje, glasba, borilne veščine, akrobacije in Capoeira združuje vse to. Ko sem se letos preselil v Ljubljano, sem dobil priložnost, da se včlanim v društvo. Bil sem zelo pozitivno presenečen nad ugodno članarino, saj si katerega drugega športa skoraj ne morem privoščiti zaradi drage opreme ali članarine, pri Capoeiri pa potrebujem le trenirko in majico. Več..
V društvo sem se včlanil precej kasneje kot večina ostalih članov, vendar sem bil zelo lepo sprejet in se hitro učil s pomočjo ostalih. Po nekaj mesecih smo dobili sporočilo o prihajajočih seminarjih in batizadu, ki jih bo vodil Mestre Henrique. Nisem vedel, kaj naj pričakujem. Zelo sem si želel opraviti batizado in dobiti potrditev za vložen trud, dvomil pa sem v svoje znanje, zato sem pričakovanja dal na stran. Nisem prišel trenirat z namenom, da se dokazujem, ne sebi ne drugim, ampak, da se učim stvari, ki me veselijo.
Prihod Mestre Henriqueja in začetek seminarjev je bil zelo zanimiv. Navdušila me je njegova pozitivna energija, ki jo je širil v skupino in zelo sem užival na treningih, čeprav so bili zelo naporni. Ob petju in igranju je sram in nesigurnost zamenjalo veselje in sproščenost. V soboto sta se nam pridružila še Contramestre João Paulo in Professor Dada in vse skupaj je postalo še bolj zanimivo, veselo in energija skupine se je še povečala.
V nedeljo, na dan batizada, so se mi dvomi vrnili. Nesigurnost, želja po potrditvi, strah pred razočaranjem, mešanica občutkov, ki me je delala vidno živčnega. Pomislil sem že, da danes pač ni moj dan in bom moral počakati na naslednji batizado, ko mi je Urška pomignila naj vstopim v rodo. Igral sem z Mestre Henriquejem in vse, kar mi je bilo važno v tistem trenutku, je bilo, da pokažem vse, kar znam. Seveda se ni izšlo najbolje, Mestre mi je dal 'rastero' (spotik), čestital in dobil sem svojo prvo 'cordo' (pas). Po celem tednu napornih treningov in seminarjev sem bil izčrpan, gnala me je le še želja po dosegu cilja, za katerega sem se trudil in uspelo mi je. Čast, da lahko nosim 'cordo' capoerista in potrditev Mestreja, da si jo zaslužim. Počutil sem se, da lahko dosežem karkoli, počutil sem se svobodnega.
Spoznal sem, kaj pomeni Capoeira. Poleg vseh zgodovinskih dejstev, legend, izročila in drugega zame Capoeira pomeni svobodo. Kot so se nekoč sužnji svojega suženjstva osvobodili fizično, sem se jaz psihično osvobodil svojih strahov, sramu, nesigurnosti. Skozi igro spoznavam sebe, svoj jaz. Pojem na glas, igram s ponosom in v tem uživam, obkrožen sem z ljudmi, ki se z menoj veselijo in rastejo. In to je najpomembnejše.
Matevž Turšič - Urutú (junij, 2009)
Moj prvi seminar capoeire Moj prvi seminar capoeire Udeležil sem se vikend seminarja Capoeire z Mestre Henriquejem, ki je potekal v Ljubljani od 12. do 14. junija. To je bil moj prvi seminar Capoeire, ki ga je vodil mojster te veščine. Treniral sem različne borilne veščine in srečal nekaj mojstrov teh veščin; včasih sem bil tudi razočaran nad njihovim »mojstrstvom«. Številne veščine so izgubile kvaliteto, ko so postale preveč športno orientirane. Zaradi tega tudi naziv mojster izgublja pomen. Več..
Ko sem opazoval gibanje Mestre Henriqueja, sem bil vesel, da se lahko spet učim od pravega mojstra borilne veščine. V njegovi igri (borbi) sem opazil podobno odločnost, tekočnost, namen in cilj gibov ter obvladovanje prostora, kot pri nekaterih drugih mojstrih borilnih veščin. Navdušilo me je njegovo sistematično podajanje znanja in ohranjanje tradicionalnega izročila, ki so ga nekatere druge veščine zanemarile. Vsekakor priporočam takšen seminar vsem, ki se želijo učiti od pravih mojstrov.
Vojko Stolnik - Precisão (junij, 2009)
Teden z Mestre Henriquejem Teden z Mestre Henriquejem Tistega drugega ponedeljka v mesecu juniju se nas je že večina zbrala pred večnamensko učilnico na Osnovni šoli Mirana Jarca. Zatem se je prikazala Urša in ob njej je hodil manjši črn možic širokega nasmeha. Pozdravil in poljubil je že znane obraze (samo ženske :)) iz decemberskega seminarja, ostalim nam je pa s prestrašenim pogledom uspelo iz sebe iztisniti le tih ''čaw''. To je bil Mestre Henrique, ki nam je pomagal premagati strah, sram in iz nas izvabiti glas, pogum in najpomembneje smeh. Več..
Začel se je prvi od mnogih podaljšanih treningov, ki smo jih imeli tisti teden. Želel je preveriti našo koncentracijo in pozornost na treningih, zato nam je pokazal nekaj tehnik, nato pa vprašal: ''Koliko tehnik smo zdajle naredili?''. Tistim, ki smo bili v precepu med 3 in 4, je to zagotovo dvignilo pozornost pri nadaljnih treningih. S tem, ko smo žingali z zaprtimi očmi in se morda znašli 5 m stran od svojega izhodišča, je poudaril, kako srečni smo lahko, ker imamo vse čute. Nato je vsak igral s svojim navideznim nasprotnikom; najprej z zaprtimi, nato z odprtimi očmi; najprej pred vsemi, ki so stali v vrsti in nato v rodi.
Naslednja dva treninga sta potekala na prostem v Rožni dolini, kjer nas je veliko študentov, kljub temu da so igrali košarko, na skrivaj opazovalo, mnogi mimoidoči pa so se na hip ustavili in v roke dobili naš letak. Takrat nas je Mestre Henrique naučil kar nekaj novih pesmi in poudaril, da kar se dogaja v rodi, ostane v rodi; zunajni svet za nas v rodi ne obstaja. Trenirali ter igrali smo capoeiro in pustili, da nas ostali pri tem gledajo.
Ena najbolj živčnih prezentacij capoeire za naju z Jasmino je bila gotova tista sredina na najini šoli. Domala je v telovadnico prišla cela šola in strmo opazovala nevarne tehnike, ki jih je pokazal Mestre Henrique. Ob rodi je najbolj užival najin učitelj športne vzgoje, ki je prešerno ploskal, spodbujal učence, naj se opogumijo in preizkusijo v žingi, na koncu pa celo delil naše letake. Predvsem ostale učiteljice in ravnateljica pa so ''cvikale'' kdaj se bo komu kaj zgodilo. :) Seveda nobenemu nič ni bilo.
V četrtek smo se dobili na na pol razkopanem Kongresnem trgu, imeli rodo, nato pa smo se preselili malo nižje, na Šuštarski most. Našo ''šuštarsko rodo'' je prekinil dež in je zaradi njega odpadel tudi trening na prostem. Na večernem treningu pa smo se veliko gibali. V ritmu glasbe, v krogu, preko različnih vrst gibanj, koles, in glej ga zlomka, takrat sem dobila svoj vzdevek ''Eletrica''. :) Sestavil nam je na pogled zelo preprost poligon, na katerem je bil vsak udarec, vsako kolo v drugo, točno določeno smer. Če bi kdorkoli kaj zamešal/narobe naredil, bi vsi za 1 napako plačali 10 sklec. K sreči smo lahko najprej poskusili in se motili.
V petek pa se je že začel naš seminar. Spoznali smo kar nekaj novih tehnik, kakšno akrobacijo in se naučili uporabiti gibanja 1, 2 in 3. Veliko smo vadili tudi na petju, predvsem na glasnosti le tega. Sobota je bila namenjena trebušnemu plesu, salsi, podelitvi pasov otrokom in druženju ob večerji brez možnosti Uršinega tolmačenja. V nedeljo je imel en trening čez Dada, drugega Mestre Henrique; ob 12.00 pa se je začel Batizado (krst). Ker nas je bilo veliko, so nekateri za pas igrali z Mestre Henriquejem, drugi pa s contramestrejem João Paulom in professorjem Dadajem. Vsak od nas je dobil tudi svoje capoeristično ime, po neki svoji značilnosti/posebnosti (npr. Jasmina = Adrenalina, Tadeja = Cascavel (klopotača) itn.). Potem ko je bila večina s padcem – večina pravim, ker niso vsi padli – krščena, smo šli skupaj z našimi lepimi svetlo zelenimi pasovi okoli pasu proslavljat z rodo v staro Ljubljano. Tista roda je bila prav posebna. S svojo dobro energijo je kar vabila ljudi okoli sebe in v njih prebudila zanimanje za capoeiro. Ravno se je končala ena, že smo bili na poti do druge predstavitve v Pivki. Na njihovi osnovni šoli smo bili vključeni v šolsko prireditev, ki je zgledala kot 24h z različnimi reportažami. Med vsemi vrstami plesa, petja in navijaštva, smo poželi največji aplavz! Po končani predstavitvi se je en avtomobil z Mestre Henriquejem odpeljal proti Ljubljani, tisti s professorjem Dadajem in Contramestrejem João Paulom pa proti Trstu. Kljub temu, da smo na poti do Ljubljane naredili ''večji ovinek'' do Trsta, smo prišli hitreje v Ljubljano, kot tisti, ki so se ujeli v gnečo najprej na avtocesti in nato na stari cesti. :)
Naslednji teden se je v Supernovi začel Teden moških, na katerem smo vsak dan sodelovali. Na prvi predstavitvi je bil z nami Mestre Henrique s svojim ''berimbauom'', ki je definitivno ustvaril prav posebno vzdušje. Po predstavitvi v Supernovi smo se z ostalimi dobili v mestu in tam priredili rodo. Po njej pa smo se skupaj odpravili na poslovilne smoothije v Juicebox, saj je Mestre Henrique že naslednji dan odpotoval naprej. V teh dveh tednih smo razdelili veliiiiko letakov; razglašeno je bilo, da jaz najbolje talam letake, Mestre Henrique pa mi je rekel, da imam ''cara de pau'', med vrsticami povedano, da me ničesar ni sram narediti :).
Tisti teden ali dva sta bila zelo naporna, vendar vredna! Spoznali smo nove ljudi, odmislili zunanji svet in se med sabo povezali še bolj.
Mestre Henrique pa je za sam konec Batizada pripravil eno presenečenje, rumeni pas za našo Urško, ki nas je celo leto pridno trenirala in nas pripravila za prvi pas. Urška, če ne bi bilo tebe, mi ne bi mogli doživeti vsega tega, zato se ti zahvaljujem (mislim, da tudi vsi ostali) za tvoj trud in potrpežljivost! Hvala!
Jasna Muhič - Eletrica (junij, 2009)
Moja capoeira Moja capoeira S capoeiro sem se začel ukvarjati iz gole radovednosti, kaj sploh to je. Kmalu me je navdušila njena svoboda gibanja in izražanja specifičnih gibov. Urška nas je sistematično privedla do igranja capoeire do te mere, da sem zares začel uživati v njej. Več..
Je telesna aktivnost, kjer se vključujejo vse telesne mišične skupine, kjer pa tega napora sploh v bistvu ne čutiš, saj se igra izvaja ob glasbi, je dinamična, med sabo igra par in je res prijetno doživetje. Priporočam vsakomur!
Gregor Ficko (marec, 2009)
Capoeira in jaz Capoeira in jaz Pri capoeiri mi je zanimiva predvsem spremljava glasbe, za katero sem bila mnenja, da mi bo moteča, vendar se je izkazalo, da je stvar drugačna, saj le ta narekuje ritem in hitrost gibanja. Več..
Treningi so mi všeč, ker se vedno malo razlikujejo med sabo, so sistematični in dinamični. Všeč mi je, da lahko odmislim stvari, ki so se dogajale čez dan in se skoncentriram na pravilno gibanje ter tako povečujem gibčnost telesa in s tem tudi »elegantost« gibov.
Jerneja Vrbančič - Curuja (marec, 2009)
Si upaš plesati z mano? Si upaš plesati z mano? Kaj je Capoeira? Ples ali borilna veščina? Boriti se v ritmu glasbe? Sliši se smešno, kaj ne? Toda ravno to naredi Capoeiro toliko bolj zanimivo, saj je nekaj več kot le ples in nekaj več kot le borilna veščina. Izvajati natančne in koordinirane gibe v ritmu glasbe, ki hkrati izgledajo prefinjeno, akrobacije, udarce in umike z namenom, da bi spravili soigralca iz ravnotežja je bistvo igre. Več..
Pri Capoeiri me je najbolj navdušila nenasilnost, saj bistvo ni v tem, da soigralca pretepemo, ampak da se spretno znajdemo v prostoru in hkrati izvajamo dinamične gibe in akrobacije z namenom, da bi ga spravili iz ravnotežja. Že sama terminologija je zelo pozitivna, saj nimamo nasprotnika, ampak soigralca in se ne borimo, temveč igramo.
Glede na to, da je zelo dinamična, prispeva k boljši kondiciji, gibčnosti in koordinaciji in nenazadnje tudi k duhovni rasti.
Igor Kirkovski - Espinho (januar, 2009)
Capoeira - neke vrste droga (v pozitivnem smislu) Capoeira - neke vrste droga (v pozitivnem smislu) Za Capoeiro sem prvič slišala od prijateljice, ki mi je na youtube pokazala kratke posnetke od te zanimive veščine, ki mi je postala nato v trenutku všeč. Več..
Po prvem treningu sem bila čisto prepričana, da to sploh ni zame in tudi kasneje še po dveh/treh mesecih treninga sem velikokrat pomislila na to, da je bolje, če preneham, ker mi enostavno ne gre: nisem gibčna, močna tudi ne, ravnotežja pa skorajda nimam… A vsakič sem si rekla: "Daj no, ne bodi neumna, pa kaj pol, če je težko in če ti ne gre, važno je, da se trudiš in da vztrajaš.''
In res je, treningi so zelo naporni in ravno zato so mi všeč, rada hodim nanje in bolj ko sem po njih izmučena, bolje se počutim. Pravzaprav sem že dolgo iskala nekaj, kar bi mi bilo tako zelo všeč, kot mi je sedaj Capoeira, ker mi je omogočila, da sem lahko pozabila vsakdanje probleme in me dobesedno potegnila vase. Zelo sem navdušena nad akrobacijami (čeprav imam z njimi največ težav), všeč pa so mi seveda tudi udarci, igranje na inštrumente (tako bom mogoče pridobila vsaj malo posluha) in družba (vsi so res zelo prijazni). Muzika sicer ni čisto po mojem okusu, je pa zelo zanimiva. Skratka, ne najdem ničesar, kar mi pri Capoeiri ne bi bilo všeč.
Vem, da lahko preko nje postanem bolj gibčna in razvijem svoje mišice in že samo to je dovolj, da vztrajam. Kot veščina je zame res nekaj posebnega. Na primer pri skoraj vsaki drugi borilni veščini se učiš samo udarce, umike in nekaj malo akrobacij. Pri Capoeiri pa se naučiš še veliko več, saj je v Capoeiro vključeno še petje, igranje na glasbila itd.
Jasmina Markelj - Adrenalina (januar, 2009)
Vikend capoeire z brazilskimi mojstri Vikend capoeire z brazilskimi mojstri V Ljubljani je med 5.12.2008 in 7.12.2008 potekal mednarodni seminar capoeire, ki ga je organiziralo Športno in kulturno društvo Capoeira Slovenija. Seminar je vodil Mestre Henrique s sodelavci: Contramestre João Paulo, Professor Dada in Aluno Formado Leo Grande. Več..
Prvi trening capoeire se je pričel v petek zvečer ob 19 uri. Večina udeležencev nas je bila zbranih že kar precej časa pred pričetkom treninga. Seveda dobre volje, polni pričakovanja ter opremljeni z raznimi kremami, obliži, da le ne bi prišlo do žuljev na podplatih! Celo elastični povoji niso manjkali!
Petkovemu treningu sta sledila še dva treninga v soboto, večerno druženje ter zaključni trening v nedeljo.
Mestre Henrique je trening pričel s krajšim nagovorom, ki mu je sledilo ogrevanje in vadba. Seveda ob glasbi, ki je nepogrešljiva pri capoeiri. Pri učenju smo se osredotočili sprva predvsem na pravilno izvedbo osnovnih udarcev in izmikanj le tem. Dobili smo informacije o tem, kdaj uporabiti katerega izmed udarcev, kako se jim izogniti ter kako nevarni utegnejo biti. Slednje predvsem zato, da ne bi prišlo do nepotrebnih nesreč ob sami vadbi zaradi morebitne nepazljivosti katerega izmed udeležencev.
Trening ni zajemal le vadbe prej omenjenih elementov. Kmalu smo vključili precej več dinamike s tem, ko smo naučeno pričeli izvajati v parih, med gibanjem. Sprva v določenih zaporednih kombinacijah, nato pa prosto, po občutku. Vmes smo imeli tudi vaje za pridobivanje moči, gibčnosti ter vaje za koncentracijo.
Ker je sestavni del capoeire tudi glasba, je vsak izmed treningov zajemal tudi ta del. Učili smo se igranja na inštrumente ter petja enostavnih pesmi. Te pojejo capoeirsti med tem, ko dva izmed njih igrata v rodi (krog, ki ga s svojimi telesi tvorijo capoeristi). Tudi igranje v rodi smo izvedli, ponavadi ob koncu posameznega treninga.
Mestre Henrique je vodil večji del treningov v okviru seminarja. Svoj del pa so prispevali tudi gostje Contramestre João Paulo, Professor Dada ter Aluno Formado Leo Grande. Leo Grande se je osredotočil predvsem na uporabo izmikanja udarcem, Professor Dada nas je učil bolj dinamičnega in nepredvidljivega premikanja, izredno gibčen Contramestre João Paulo pa nas je učil izmikanja pri tleh.
Po dveh treningih je bil v soboto organiziran še družabni večer s posebnim presenečenjem. Za hrano in pijačo smo poskrbeli udeleženci seminarja sami. Nekateri so ob tem prinesli prave kuharske specialitete, ki so jih sami skuhali. Ob približni 21 uri je sledilo presenečenje: pojavil se je učitelj lafro-brazilskih plesov Gilson Cordeiro in njegova soplesalka Maria. Skupaj sta odplesala nekaj plesov v precej divjih ritmih. Nato pa smo bili vsi vabljeni še na krajši tečaj plesa! Navdušenje je bilo seveda veliko, pa čeprav je bilo za nami ta dan že 6 ur treninga! Utrujenost, ki se je nabrala do večera je v hipu izginila.
Nedelja je bila meglena in tudi naše razpoloženje ob 10 uri zjutraj ni bilo kaj boljše. Utrujenost in pri nekaterih tudi žulji so naredili svoje. Čakali smo na začetek treninga in se pogovarjali o dogodkih prejšnjega dne, predvsem o zelo uspelem presenečenju na zabavi. Nihče od nas pa ni niti v sanjah slutil, da presenečenja pravzaprav še ni bilo konec! Naenkrat sta pred nami znova stala Gilson in Maria in nas povabila k ogrevanju! Bila je to nekakšna mešanica med plesom in aerobiko. Ob koncu smo bili vsi znova prebujeni, odlične volje in komaj čakali na nadaljevanje treninga.
Zadnji trening smo izvedli prav tako intenzivno kot vse ostale doslej. Smo pa v okviru njega izvedeli tudi nekaj več informacij o sami capoeiri, postavitve v rodi, inštrumentih in pravilih kako se igra. Za konec je sledila tudi daljša igra v rodi, v kateri so se nam pridružili tudi vsi štirje gosti.
Goran Papić - Urso (december, 2008)
Brazilsko veselje sredi Ljubljane Brazilsko veselje sredi Ljubljane Bil je eden tistih deževnih jesenskih večerov, ki ne obetajo veselja. Z Barbaro in Goranom v zamudi in med ogromnimi lužami komaj najdemo pravi vhod v pravo stavbo in na seminar prispemo šele, ko je kakšnih trideset capoeiristov že razporejenih po dvorani. Prostor se sveti zaradi njihovih sijočih obrazov in belih oblačil z napisi Nação Capoeira. Več..
Seminar traja štiri dni, zato je intenzivnost vaj vsakega dela preudarno razporejena. Mestre Henrique prične s treningom osnov – ginga, korak stran in korak nazaj. Vsi lastniki belih hlač v dvorani usklajeno povezujemo leve in desne korake med seboj. Večino ljudi vidim prvič in vsak od nas ginga na svoj način, a smo navkljub temu sinhrono zdaj na eni zdaj na drugi strani. Ko mestre z igranjem na pandeiro nakaže hitrejši ritem našega gibanja, pospešimo in sledimo učenju udarcev in umikov.
V parih preizkušamo naše znanje: chapa, martelo, bênção, meia-lua de frente … in različne esquive si sledijo zmeraj hitreje, v vedno bolj zapletenih kombinacijah. Professor Dada, aluno formado Leo Grande in contramestre João Paulo nam ne prizanašajo. A še kdo ne zmore zaprtega auja (po domače kolesa) ali tistega na eni roki ali na glavi? Poleg intenzivnega treninga mišic tako širimo tudi meje svojega duha. Učimo se izraziti sebe in hkrati spoznavamo energijo drugih in skupine.
Bolečina v podplatih mi jemlje vedno več moči in občutek imam, da ne zmorem niti ginge več. Še dobro da si na kratko odpočijemo z razlagami, zgodbami in učenjem glasbe. Mestre Henrique pred vsakega od nas navdušeno nariše atabaqueje in pandeire in z nekaj vaje na ves glas pojemo in v pravih ritmih tolčemo po (domišljijskih) glasbilih. Ko sem na vrsti, da igram na ta-pravi atabaque, pod preprogo stlačim svojo sramežljivost. Bolečine v podplatih čudežno izginejo. Tu-du-tu-du, tu-du-tu-du, občutim srečo, tu-du-tu-du, tu-du-tu-du, in manično veselje!
Vse to prinesem s sabo na večerno druženje, kjer za poslastico dobimo avtentično učenje sambe. Najprej v smehu plesne korake in obračanje bokov preizkušamo sami, nato sledi nadgradnja v parih. Sploh ne morem umakniti pogleda z naših brazilskih gostov, ki z lahkoto in sproščenostjo ritmično premikajo telo. A poleg poplesavanja je ta večer živahen zaradi našega druženja: pogovori o jagodah, češnjah in ananasu, željah in strasteh, življenju in capoeiri. Te iskrene in šaljive življenjske zgodbe razlikujejo seminar od rednih treningov, saj nas intenzivneje povežejo v družino capoeire. »V rodo stopite s čistim srcem«, smo večkrat slišali v teh dneh in zdi se mi, da ta večer to tudi živimo.
V zadnji rodi sedim čisto ob baterii in sem popolnoma zlita z vzdušjem ekstatičnega petja in ploskanja capoeiristov. Vsi navdušeno spremljamo Urško in mestre Henriqueja, ki na sredini igrata zaključno igro. Medtem ko Urška esquivira, da se izogne po zraku leteči levi nogi našega učitelja, začutim moč capoeire in tega druženja. Razumljivo seveda, saj je ob energiji skupine, osebnemu odnosu učiteljev, prijateljstvih, skritih nasmehih in drobnih zmagah znotraj sebe nemogoče ostati ravnodušen. Vzdušje v rodi je tudi sredi Ljubljane enkratno, pristno, brazilsko.
Vita Poštuvan - Lebre (december, 2008)
Srečanje z mestre Henriquejem Srečanje z mestre Henriquejem Lepo je bilo spoznati mestre Henriqueja. Razložil nam je izvor in namen capoeire; je umetnost, ki združuje gibanje in glasbo. Seminar je bil zelo naporen, če si se udeležil vseh treningov, a se je splačalo vaditi z nekom, ki ga ta umetnost spremlja vsak dan že skoraj 30 let. Več..
Vadili smo udarce in umike, predvsem pa nam je poskušal dopovedati, da gre pri capoeiri za spontano reakcijo dveh igralcev: eden napade, drugi se umakne in obratno. Spoznali smo 3 glavne instrumente, ki se uporabljajo pri capoeiri, na katere smo tudi igrali. Komaj čakam, da se zopet srečamo, do takrat pa bomo pridno vadili. Mestre Henrique, upam, da se kmalu zopet srečamo! Irena Gross (december, 2008)
| |